Kaj je izkustveno učenje?

IZKUSTVENO UČENJE - učenje prihodnosti

Izkušnja ni tančica, ki bi človeku zakrivala naravo, ampak je sredstvo neprestanega prodiranja v srce narave.

John Dewey

V najširšem smislu je vsako učenje izkustveno, saj je učenje vsako progresivno spreminjanje posameznika na osnovi izkušenj. Izkustveno učenje se je razmahnilo v zadnjih desetletjih kot odgovor na znanje, ki je zasnovano na knjigah. Le-to pa razvija predvsem abstraktno znanje.

IZKUSTVENO UČENJE je  način, kako se povežejo teorija in praksa, izkustveno spoznavanje resničnosti in konkretna akcija in to ne glede na starost udeležencev (metode izkustvenega učenja se uporabljajo vse od vrtca do univerze in izobraževanja odraslih).

Pri tej vrsti učenja igra bistveno in osrednjo vlogo osebna izkušnja. Iz izkušnje se človek dejansko nekaj nauči – pa ne le to, mora se znati naučiti in izkušnjo ob tem tudi povezovati z lastnim obstoječim znanjem.

Človekovo učenje poteka v prepletanju večih dimenzij:
Prve dimenzije -  subjektivno doživljanje ter abstraktna konceptualizacija in
Druge dimenzije - razmišljujoče opazovanje pojavov in aktivno poseganje oz. aktivno eksperimentiranje.

Pri uspešnem učenju gre za ciklično prehajanje od izkušnje prek opazovanja do teoretične osmislitve (refleksije), ter eksperimentalnega ustvarjanja nove izkušnje. Pri izkustvenem učenju je pomembno, da vse te dimenzije povezujemo.

 
Izkustveno učenje ima naslednje glavne značilnosti:

- CIKLIČEN – KROŽEN PROCES; stopnje se medsebojno prepletajo. Ni pomembno na kateri stopnji smo, pomembno je to, da jih med seboj povezujemo in prehajamo iz ene na drugo.
- Izkustveno učenje je HOLISTIČEN – CELOSTEN PROCES; to pomeni, da se med seboj prepletajo procesi zaznavanja, čustvovanja, razmišljanja in delovanja v celoto.
- Proces USTVARJANJA ZNANJA – gre za stalno preoblikovanje znanj, pojmov v povezavi z našimi lastnimi izkušnjami in teoretičnih spoznanj.

To je proces, ki poteka celo življenje.

Samo področje  izkustvenega učenja je zelo obširno.
Izkustveno učenje zajema prav vse; od formiranja do reševanja konfliktov, ugotavljanja in ocenjevanja posameznikovega razvoja, od razvijanja praktičnih spretnosti do teoretičnih modelov, od osebnega razvoja do razvoja na delovnem mestu... Vse to so teme, na katere lahko apliciramo izkustveno učenje.

Kaj torej šteje za izkustveno učenje?

Za nekatere ljudi to pomeni izobraževanje na splošno, drugi pa povezujejo s specifično prakso ali specifičnim modelom kurikuluma.

Uporabno kategorizacijo koncepta izkustvenega učenja so razvili na 1. mednarodni konferenci o izkustvenem učenju v Londonu leta 1987.

'Izkustveno učenje se nanaša na spekter pomenov, praks in ideologij, ki se pojavljajo na različnih področjih dela, pri različnih ljudeh, pri vsakdanjem življenju in delovni praksi.'

Vsak ima svoj pogled na izkustveno učenje in mu pripisuje različne pomene, glede na družbene okoliščine oz. okoliščine v katerih se posameznik nahaja. Glede na število različnih pojmovanj, razlikujemo 4  poudarke, na katerih sloni izkustveno učenje:

1. SKLOP
Tu gre za poudarek  na ocenjevanju in učenju iz življenjskih in delovnih izkušenj kot osnova za razvoj višjih oblik izobraževanja, zaposlitve, priložnosti izboljšav in profesionalni razvoj.

2. SKLOP
Izkustveno učenje kot osnova za spremembe  v strukturah, namenih in kurikulih višješolskega izobraževanja.

3. SKLOP
Izkustveno učenje kot osnova za skupinsko zavest, družbene aktivnosti in družbeno spremembo.

4. SKLOP
Gre za osebno rast in razvoj in pristopi izkustvenega učenja, ki povečujejo samozavedanje in skupinsko učinkovitost.

IZKUSTVENO UČENJE KOT MODEL UČENJA

Osrednja ideja izkustvenega učenja je, da se najbolje naučimo stvari, če jih sami delamo in če smo dejansko aktivni. Izkustveno učenje lahko opišemo kot proces refleksije posameznikove izkušnje, na podlagi katere nastane nov pogled in novo znanje.

Najboljši model izkustvenega učenja je postavil David Kolb, eden najpomembnejših strokovnjakov na tem področju. Kolb pravi, da je 'izkustveno učenje vsako učenje v neposrednem stiku z resničnostjo, ki jo proučuje. Gre za neposredno srečanje s pojavom, ne za razmišljanje o takem srečanju ali o možnosti, da bi nekaj naredili v resnični situaciji'.

Za Kolba je izkustveno učenje proces, v katerem se ustvarja znanje s pretvorbo ali transformacijo izkušnje. Osrednja postavka izkustvenega učenja je, da se učimo najbolje takrat, ko nekaj naredimo sami.

Kolb v modelu opisuje izkustveno učenje kot proces, ki se začne S KONKRETNO IZKUŠNJO, tej sledi RAZMIŠLJUJOČE OPAZOVANJE, nato ABSTRAKTNA KONCEPTUALIZACIJA, ter na koncu AKTIVNO EKSPERIMENTIRANJE.

Model predstavlja cikel, znotraj katerega posameznik preverja nove koncepte in jih preoblikuje kot rezultat refleksije in konceptualizacije.

Večina modelov izkustvenega učenja je cikličnih in imajo 3 osnovne faze:

- faza izkušnje/izkustva
- faza refleksije (posameznik raziskuje izkušnjo in se uči iz same refleksije)
- faza preizkušanja (nova spoznanja posameznik uporabi v novi situaciji ali izkustvu)

Izkustveno učenje je tako lahko definirano kot model učenja, ki se začne z izkušnjo, tej sledi refleksija, diskusija, analiza in evalvacija izkustva. Redko se človek uči iz svoje izkušnje, če je ne ovrednoti in če ji ne pripiše pomena znotraj okvira svojih ciljev, ambicij in pričakovanj. Znotraj teh procesov se gradi vpogled, odkrivanje in razumevanje. Na tak način izkušnja pridobi dodatno vrednost in ima večji vrednostni naboj v primerjavi z ostalimi izkušnjami.

Posameznik nato vse to konceptualizira, povzame, integrira v individualni sistem konstruktov, skozi katere gleda na svet, odkriva, zaznava, kategorizira, evalvira in išče  nove izkušnje.

Teoretsko ozadje izkustvenega učenja je postalo model, ki je zelo uporaben na področju izobraževanja - tako za izvajalce kot tudi udeležence izobraževanja. Ta metodologija pomaga udeležencem razvijati sposobnosti ovrednotenja in osmislitve refleksije izkušnje ter razvijanje novega znanja.

METODE IZKUSTVENEGA UČENJA

Metode upoštevajo celovito doživljanje osebne izkušnje posameznika.

Metode delimo na: osrednje in podporne metode.

Osrednje metode so:
Simulacije, igranje vlog, socialne igre, strukturirane naloge, skupinska interakcija, telesno gibanje ter sproščanje.

Podporne metode izkustvenega učenja pa so:
Opazovanje procesa, fantaziranje in vizualizacija, ekskurzija, terenske izkušnje,  metoda projektov in uporaba avdiovizualnih sredstev.

Pri načrtovanju in izvajanju katere koli metode izkustvenega učenja je potrebno upoštevati kompleksen splet dejavnikov in njihovih vzajemnih odnosov. Moramo vedeti, katerih področij znotraj udeležencev se skušamo dotakniti, kakšni so naši cilji in nameni (profesionalni razvoj, osebnostna rast ...).

Pri izkustvenem učenju je potrebno upoštevati tudi okoliščine: katere so, na katere lahko vplivamo in na katere ne, kdo so udeleženci, kakšna so njihova pričakovanja, izkušnje, sposobnosti, želje, kakšen je prostor, oprema,... Zavedati se moramo tudi svoje globine vplivanja, interakcije udeležencev. Pomembno je tudi to, da se zavedamo, do katere mere vodja dopusti čustveno nabite situacije, koliko je intenzivna sama analiza, ipd.

Za uspešnost izkustvenega učenja je temeljno kakovostno vodenje!
Zato se mora tudi vodja ustrezno usposobiti in razviti tiste spretnosti, ki mu bodo omogočale,  da takšno učenje lahko vodi ter ustrezno usmerja.

Izkustveno učenje se lahko na ustvarjalen način vključuje v vse vidike in področja izobraževanja, tudi izobraževanje odraslih. S tem znanje postaja  še bolj kakovostno, širše, bogato in še bolj uporabno. Bistveno je, da znamo pridobljeno znanje tudi kakovostno in učinkovito uporabiti v različnih novih situacijah.