POSLOVNEŽI - sodobni samuraji

Samuraji nekoč in danes

Marsikdo bi se ob tem naslovu zdrznil in se vprašal, kaj neki imajo poslovneži in samuraji skupnega. Večina zahodnjakov si samuraje namreč (še vedno) predstavlja kot neustrašne bojevnike in neusmiljene klavce.

Predvsem to zadnje posamezniku rado obtiči v glavi, ne nazadnje tudi po zaslugi številnih filmov, v katerih z ramen odleti marsikakšna glava, po zraku odfrči nekaj udov in se prelije na hektolitre krvi. A kljub temu med enimi in drugimi obstaja nekaj podobnosti, ki pa nepoznavalcu japonske zgodovine in kulture na prvi pogled niso vidne.

Simboli moči včasih
Čeprav so samuraji uporabljali številna druga orožja, jih pogosto povezujemo s katano. Meč, ki je danes zaščitni znak samurajev, je že takrat veljal za simbol moči in estetske lepote. Ustvarjen za ubijanje in samurajev najboljši prijatelj je bil poosebitev samurajevega bojevniškega duha in še danes velja za eno najboljših tovrstnih orožij na svetu. Samurajev odnos do meča je bil prav poseben. Kako tudi ne bi bil, saj je bil kot orožje res svojevrstna mojstrovina, od njega pa sta bila v boju odvisna samurajevo življenje ali smrt. Rezilo katane je bilo ostro kot britev, zaradi česar meč ni bil smrtonosen le za nasprotnika, ampak tudi za njegovega lastnika, če ta ni znal dovolj previdno rokovati z njim. Podrobnosti o zasnovi meča so sicer še danes skrivnost, bistvo izdelave pa je kaljenje in večkratno prepogibanje posebne surovine, imenovane tamahagana, zaradi katere je bil meč izredno trpežen in hkrati izjemno oster. Z njim prerezati večjo kost v človeškem telesu je bilo otročje lahko. Zaradi tega se je moral samuraj nenehno uriti, da se je naučil svoj meč popolnoma obvladati. Meč sam po sebi ni bil zelo nevaren, nevaren je postal v kombinaciji s tehniko, ki jo je bojevnik obvladal. Ko ga je izvlekel iz saje, je to pomenilo, da bo nekdo zagotovo umrl. Vrnitve ni bilo več. In če bi bil z mečem nespreten, bi kaj hitro lahko poškodoval samega sebe, nasprotnik pa bi ga tako še laže in še hitreje pokončal.

Poleg meča, ki ga je samuraj vedno nosil zataknjenega na levi strani obija (pas pri kimonu), se je njegov status odražal tudi v oblačilih, ki jih je nosil. Kimono je bil običajno narejen iz svile, njena kakovost pa je bila seveda odvisna od samurajevega hierarhičnega položaja in premoženjskega stanja.

V znanju je moč
Danes se status poslovneža prav tako lahko odraža v statusnih simbolih, kot so avtomobili in oblačila kakovostnih blagovnih znamk, a njegovo najpomembnejše in najnevarnejše orožje je njegovo znanje. Da bi lahko bil vedno korak pred nasprotniki, se mora nenehno izpopolnjevati v veščinah, ki mu bodo zagotovile preživetje v neizprosnem poslovnem svetu. Soočanje z vedno novimi izzivi ohranja njegov um prožen, pretekle izkušnje iz poslovnih bitk, dobljenih ali izgubljenih, pa ga bogatijo in zato je svojim tekmecem lahko trd oreh. A zadostna zaloga znanja ni dovolj, zbrane informacije mora znati tudi ustrezno uporabljati, sicer lahko namesto nasprotniku škodo naredi sebi. Prav tako mora biti dober strateg. Vedeti mora, kdaj in kako lahko svoje znanje pokaže, in s tem nasprotnika opozori na svojo navzočnost. Poznavanje nasprotnika je v tem primeru ključnega pomena, predpogoj za to pa je dobro poznavanje samega sebe. Svoj cilj lahko dober poslovnež doseže le takrat, ko ga ima jasno pred očmi in natanko ve, kaj želi oziroma kakšno korist bo imel od tega. Za dosego tega morata biti njegov zunanji in notranji jaz v popolni harmoniji.

Disciplina in spoštovanje
Vsakega dobrega samuraja sta vedno odlikovali tudi dve pomembni lastnosti – disciplina in spoštovanje. Samuraji so se začeli uriti že v zgodnjem otroštvu, njihov uk pa je bil kombinacija fizičnega treninga in duhovne discipline. Študirali so borilno veščino kendo (kar v dobesednem pomenu pomeni »pot meča«) in zen budizem. Živeli so skladno s strogim etičnim kodeksom, imenovanim bušido (kar v dobesednem prevodu pomeni »pot bojevnika«). Ta je imel svoje korenine v konfucijanstvu, poudarjal pa je vdanost gospodarju – daimju, spoštovanje nadrejenih, etičnost v vseh aspektih življenja in popolno samodisciplino.

V nadaljevanju navajamo sedem načel bušida, katerih aplikacija na današnji poslovni svet ne potrebuje posebne obrazložitve – samo zavezanost k upoštevanju in udejanjanju v praksi:

1.    Gi: pravilna odločitev, ki se porodi iz pravilnega osebnega stališča in resnice; ko je treba umreti, je treba umreti.
2.    Ju: pogum
3.    Jin: univerzalna ljubezen, dobrohotnost do človeštva, sočutje
4.    Rei: pravilna dejanja
5.    Makoto: iskrenost
6.    Meljo: čast in slava
7.    Čugo: predanost, zvestoba

Duhovna disciplina je od samuraja nekako zahtevala tudi to, da nikdar ni precenjeval samega sebe oziroma podcenjeval nasprotnika. Tudi ta je namreč lahko imel dober meč in bil spreten v rokovanju z njim. Samuraji so običajno dobro poznali svojega tekmeca in njegove dosežke, saj so bili dobri bojevniki v tistem času visoko cenjeni in so med ljudmi uživali visok ugled in slavo. Spoštovanje nasprotnika je bilo temeljno. V boju je namreč lahko vedno zmagal le eden.

Obe vrlini lahko prenesemo tudi v sodobni čas. Resnemu poslovnežu bo v času velike konkurence brez discipline težko uspelo, prav tako pa se mora vedno zavedati, da je tekmec lahko hitrejši in boljši.

Cikel življenja in smrti
Samuraji so večino svojega časa preživeli na bojišču. Zgodovina Japonske (predvsem čas vzpona razreda samurajev med 9. in 12. stoletjem) je zgodovina vojn in oboroženi konflikti so bili del vsakdana. Kot poklicni vojščaki so morali biti v nenehni bojni pripravljenosti in nikdar niso vedeli, iz katere bitke se bodo vrnili živi in v kateri bodo umrli. Ker je bila smrt del njihovega vsakdana, so se jo naučili sprejemati kot sestavni del življenja in do nje so razvili častitljiv odnos. Vseeno pa to ne pomeni, da niso bili obremenjeni z mislijo nanjo. Prav tako jih je bilo strah smrti, četudi si radi mislimo drugače. In zagotovo je bilo težko ohranjati ravnotežje med negotovostjo življenja in zavezanostjo gospodarju, ki je od njih zahtevala brezpogojno vdanost, poslušnost in neustrašnost na bojišču.

Rahločutni umetniki
Davni bojevniki so bili vzgajani v duhu budizma, ta pa je med drugim poudarjal umirjanje lastnih čustev. Eden od načinov, s katerim so jih lahko umirili, je bil obred pitja čaja. Ta simbolni ritual prefinjenosti je potekal v manjših, temu namenjenih prostorih, kjer se je zbirala le elita. Obred je bil pravzaprav vrhunec duhovnosti, zato je bilo nošenje orožja v čajnicah ali čačicu prepovedano. Dokler je trajal obred pitja, so se tako gostitelj kot gostje posvečali meditaciji in uživali v mirnem ozračju prostora ter se prepuščali brezskrbnosti trenutka, v katerem so v mislih skušali zajeti lepote narave, ki jih je obkrožala. Tako kot je samurajev meč predstavljal njegovo ostro stran, tako je obred pitja čaja izpostavil njegovo mehko, rahločutno plat. Slednjo so znali izraziti tudi pri kaligrafiji, v kateri so bili številni samuraji pravi mojstri, v pisanju haiku poezije in ne nazadnje tudi v aranžiranju cvetja.

Samurajski zgled
Tudi poslovneži morajo biti tako kot samuraji vsak dan nenehno na preži, saj poslovni svet postaja vedno bolj neizprosen. Konkurenca na trgu izdelkov in storitev postaja vedno večja in od njih terja precejšnjo prilagodljivost, hkrati pa jih izčrpava. Energijo, ki jo izgubljajo pri vsakodnevnih pogajanjih in iskanju novih poslovnih priložnosti, morajo nekako nadomestiti. Odmik od vsakdana tako lahko najdejo v športu, umetnosti, meditaciji, skratka v marsičem, kar v njih vzbuja mir, zadovoljstvo in duhovno izpolnitev. Velike razlike med starimi in novimi bojevniki torej ni. Dober poslovnež bi bil zlahka tudi dober samuraj!

Poslovneževo najpomembnejše in najnevarnejše orožje je njegovo znanje – izpopolnjeno kot samurajev meč.

Meč – ustvarjen za ubijanje in samurajev najboljši prijatelj.

Avtorica: Mersiha Bešlagič