Pomen predpostavk

Inovativnost

Pri reševanju težav smo pogosto nagnjeni k hitremu iskanju rešitev. Težavo je koristno najprej dobro spoznati, da se resnično lotimo reševanja pravih stvari. Nikakor si ne želimo rešiti napačne težave ali težave, ki sploh ne obstaja.

Prvi, pogosto prezrt korak pri reševanju težav je prepoznava domnev in predpostavk. Če se reševanja lotimo z napačnimi domnevami, se bo to odražalo v naših napačnih odločitvah in nazadnje bomo ustvarili neustrezne rešitve.

Pomen domnev in predpostavk lahko strnemo v naslednjih sklepih:

- z njimi postavljamo meje pri opredeljevanju težav in hkrati omejujemo obseg možnih rešitev,
- z njimi opredeljujemo svoje vrednote in posledično želene koristi v rešitvah,
- poenostavljajo razumevanje in obvladovanje težav,
- če so nepotrebne ali napačne, lahko ovirajo ustvarjalnost.

Primer 1

Nekatere predpostavke se nam včasih zdijo tako zelo očitne in same po sebi umevne, da o njih nikoli ne podvomimo in jih zato tudi ne preverjamo. Vzemimo preprost primer. Povežite pike na naslednji sliki z največ tremi ravnimi črtami, ne da bi dvignili pisalo.

Presenetljivo veliko ljudi pri tej nalogi v podzavesti ustvari naslednji predpostavki, ki jih naloga nikjer ne zahteva:- črta ne sme zapustiti polja, ki ga omejujejo pike,- črta mora potekati skozi središče vsake pike.

Primer 2

Vzemimo primer iz vsakdanjega življenja. Ugotovili ste, da je med kuhinjo in jedilnico velik promet. Arhitektu ste naročili, naj zaradi lažjega odpiranja na vratih predvidi gumb. S tem zahtevkom ste v rešitev vnesli določeno predpostavko, ki oži izbor možnih rešitev. Zakaj so na primer vrata na tem mestu sploh potrebna?

PREVERJANJE PREDPOSTAVK
Predpostavke in domneve moramo zaradi njihovega velikega pomena preveriti. Katerokoli dejstvo lahko spodbijamo ali o njem podvomimo.

Pri vsaki predpostavki preverimo naslednje:
Ali je predpostavka pravilna?
Ali je predpostavka potrebna?
Če neka predpostavka ni potrebna, ali je sploh smiselna in zaželena?
 
Dober način preverjanja je, da se postavimo v vlogo koga drugega. Sami vidimo drugačno sliko kot tisti, ki se s težavo srečuje drugače. Na primer, moški naj pogleda na težavo z vidika ženske. Odrasli naj otrokovo težavo preveri z vidika otroka. Koristno je tudi, da težavo opišemo na več različnih načinov in z različnih zornih kotov. S primerjavo različnih opisov laže prepoznamo nepotrebna ali zavajajoča dejstva.
 
»Rušenja« splošnih predpostavk se lotevamo z drugačnimi metodami:
- spoznavamo, v katere predpostavke brezpogojno verjamemo in o njih nikoli ne podvomimo,

- o »zakoreninjenih« resnicah si postavljamo najosnovnejša vprašanja in tako poizkušamo ugotoviti razloge, zakaj vanje brezpogojno verjamemo,

- vse, v kar smo do zdaj brezpogojno verjeli, poizkušamo ovreči,

- pretvarjamo se, da smo popolni nevedneži, in si postavljamo vprašanja v smislu "Zakaj neko stvar vedno delam tako?",

- preverimo, kaj vse o težavi menijo strokovnjaki, in potem jo poizkusimo rešiti po svoje.

Iskanje ustvarjalnih rešitev z obračanjem predpostavk:

Predpostavk ni smiselno le preverjati. Zelo koristno je tudi njihovo obračanje. S tehniko obračanja predpostavk namerno obrnemo vsa obstoječa pravila na glavo ali jih prekršimo na različne možne načine. Nova pravila uporabimo kot odskočno desko za pridobivanje novih idej.

Obračanje predpostavk omogoča:

- pobeg iz klasičnega, utečenega razmišljanja,

- osvobajanje informacij, ki jih imamo na voljo o težavi in jih utesnjujejo obstoječe predpostavke (informacije lahko uporabimo povsem na novo),

- provokativno razmišljanje (vzpostavimo novo situacijo in razmišljamo o posledicah).

Predpostavke lahko obračamo na različne načine. Pravega pravila ni. Tukaj je nekaj primerov:
- iščemo nasprotje,
- obrnemo na glavo,
- gledamo od zadaj naprej,
- gledamo od znotraj ven,
- gledamo z vidika nasprotnika ipd.

Ni pomembno, ali je obrnjena predpostavka smiselna. Pomembna je njena korist za naše razmišljanje.

Celoten postopek reševanja problema je zdaj takšen:
Izberemo težavo in jo opišemo.
Ustvarimo seznam predpostavk, ki se nanašajo na težavo.
Predpostavke preverimo in jih postavimo pod vprašaj.
Vsako predpostavko obrnemo na glavo (iščemo nove ideje).
Zabeležimo si vse nove koristne poglede na težavo.
Poiščemo čim več poti, kako bi nova spoznanja in ideje uresničili v praksi.

Primer 3
Poglejmo si konkreten primer. Izboljšati želimo storilnost svojega oddelka, klicnega centra. Najprej se lotimo popisa pravil, ki so trenutno v veljavi. Na primer:

Vedno smo vljudni in profesionalni.

Klice sprejemamo po telefoni in elektronski pošti.

Klicni center deluje 24 ur dan 7 dni v tednu.

Sproti osvežujemo seznam najpogostejših vprašanj uporabnikov (FAQ).

Zdaj ta pravila prekršimo:
Grobi smo in neprofesionalni.
Vprašanja sprejemamo izključno po elektronski pošti.
Na vprašanja odgovarjamo samo od 7. do 11. ure.
Seznam najpogostejših vprašanj osvežujejo uporabniki sami.

Kako nam navedene kršitve pravil lahko koristijo, da bi klicni center postal učinkovitejši? Iz prvih dveh kršitev lahko predlagamo idejo, da res na vsa vprašanja odgovarjamo izključno po elektronski pošti, a da ta ne bo vsebovala samo suhoparnega in tehničnega odgovora, ampak jo bomo popestrili s čim nenavadnim, po čemer si nas bo uporabnik zapomnil (npr. smešna karikatura operaterja, najboljše šale o uporabnikih ipd.). Zadnje prekršeno pravilo nas vodi v razmišljanje, da nekako motiviramo uporabnike za sodelovanje pri oblikovanju zbirke znanje. Lep primer je ocenjevanje kakovosti knjig v spletnih knjigarnah.

TEHNIKA VPRAŠANJ »KAJ – ČE?«
Tu spoznavamo izbrano težavo z različnih zornih kotov in s tem provokativno preverjamo in rušimo posamezne predpostavke. Bolj ko so vprašanja smešna ali nesmiselna, bolj si razširimo možnosti za pridobivanje originalnih idej. Zavedati se moramo, da pot do nove dodane vrednosti vedno vodi z odpravljanjem nepotrebnih omejitev in prepričanj, ki smo si jih ustvarili sami ali nam jih je privzgojila okolica.

Pri klicnem centru bi si pri uporabi tehnike »KAJ-ČE?« lahko zastavili naslednja vprašanja:

1. Kaj če bi v klicnem centru nagrajevali najboljša vprašanja?
2. Kaj če bi odgovarjali samo ženskam?
3. Kaj če bi moral uporabnik najprej pravilno odgovoriti na vprašanje operaterja?
4. Kaj če bi uporabnik pri vprašanju lahko uporabil samo deset besed? 

Postavljanje vsega pod vprašaj = vstopnica v svet ustvarjalnosti!

Avtor: Andrej Dobrovoljc