IRENA POLANEC
– svetovno prepoznavna blagovna znamka
Po vrnitvi iz tujine je Irena Polanec s svojimi Evami povzročila pravi vihar. Odzivi na njeno delo so bili in so verjetno še različni. Nesporno pa je, da njene Eve nikogar ne puste ravnodušnega! Ali so nam všeč ali ne, je pač stvar posameznika. Meni, ponosni lastnici Eve (»pravkar ste postali ponosna lastnica Eve,« so priložene besede umetnice k vsakemu portretu), so všeč.
Veliko črnila je bilo prelitega in mnogo besed izrečenih, vendar Eve ostajajo še vedno enako skrivnostne, lepe, magično vabljive in razkošne v svojih bogatih koloritih. V družbi slikarke Irene Polanec in mnogih Ev sem visoko nad mariborskimi strehami preživela nekaj prijetnih uric sproščenega (ženskega) klepeta o vsem mogočem, predvsem seveda o slikarskem ustvarjanju. Ko sem se vračala domov, sem spoznala, da so kljub mojim vprašanjem Irena Polanec in njene Eve mnogo tega še vedno zadržale zase. In vendar, ali je sploh treba razkriti vse tančice s skrivnosti umetnine in njenega stvaritelja? Naj govorijo same zase ...
ZaUspeh: Kot zelo mlado dekle ste zapustili 'dom', Slovenijo, in se podali v svet, v Pariz, iskat sebe, svoj umetniški izraz in ne nazadnje tudi svoje mesto v umetniški srenji …
Irena Polanec: Moje mnenje je, da se umetnik rodi. Rišem – to sem počela tudi med poukom in s tem kar malce jezila učitelje –, odkar pomnim. Vzgajana sem bila precej strogo in starša nista bila navdušena nad mojo odločitvijo, da se bom s svojim poklicem zapisala umetnosti. Želela sta, da bi si izbrala uglednejši in bolj cenjen, predvsem pa 'varen' poklic, da bi recimo postala zdravnica ali odvetnica. Moja odločenost, da grem v Pariz, ju je omehčala, saj sta bila prepričana, da se bom po mesecu ali dveh skesano vrnila domov. Izteklo se je povsem drugače, tam sem ostala 20 let.
ZaUspeh: Kako ste se znašli in sami začeli v Parizu?
Irena Polanec: Vedela sem, da v Parizu, mestu umetnosti, ne bo lahko preživeti. Art managementa, kot mu danes popularno rečemo, sem se naučila z 18 leti, torej hitro. Svoja dela prodaš in si kupiš kos kruha ali pa si lačen … tako preprosto je to! V Parizu sem veliko delala (in še, op. p.), samozavesti mi na srečo ni manjkalo in s svojimi deli sem hodila od galerije do galerije. Z vztrajnostjo in nekaj sreče sem spoznala galerista, ki so ga navdušili moj slog, samoniklost in drugačnost. V začetku je odkupil nekaj mojih del, kasneje, v nadaljevanju najinega sodelovanja, pa mi je pomagal kot mentor z nasveti in smernicami. Žal so takšni galeristi stare šole danes prava redkost. V Sloveniji takšne oblike dela ne srečaš. Galeristi so preprodajalci, dela v galerijah vzamejo pod komisijskimi pogoji in na koncu za svoje delo najmanj dobi prav avtor.
Toda vrniva se nazaj; z 20 leti so moja dela razstavljali v eni takrat najpomembnejših pariških galerij Mona Lisa in z omenjenim galeristom sva sodelovala 30 let, do lani, ko je gospod že v častitljivih letih preminil.
ZaUspeh: Vaši začetki se razlikujejo od ustaljenih …
Irena Polanec: Moja zgodba je nekako obrnjena na glavo. Zelo hitro sem začela razstavljati, nisem se držala ustaljene in zapovedane poti v stilu: najprej študij, potem kariera. Kot sem že rekla, umetnik se rodi. Izobraževanje in vsa dodatna znanja so seveda potrebna in dobrodošla, niso pa pogoj in jamstvo za kvalitetno, izvirno in všečno delo.
ZaUspeh: Kaj je po vašem mnenju pomembno za uspeh umetnika in uspeh na splošno?
Irena Polanec: Samoangažiranost in trdo, kvalitetno delo. Čakanje se ne obnese! Koristen, skoraj nujen je pogled od zunaj, z druge pozicije, iz Evrope, sveta …, saj so stvari od tam videti drugače! Iz Slovenije zreti v svet v pričakovanju, da te bo ta opazil, je iluzorno! Upoštevanje doma zakoreninjenih meril je mnogokrat utesnjujoče in nemalokrat tudi napačno. Umetnik mora biti svoboden, slediti mora sebi in svojemu navdihu, najrazličnejša prilagajanja trendom ali lobijem niso v korist umetnosti.
ZaUspeh: Bi lahko opredelili, kaj vam pomeni več, razstavljanje doma ali v tujini?
Irena Polanec: Včasih sem si želela razstavljati čim več, danes izbiram, razstavljam, kadar si to zares želim. Verjetno ni treba primerjati razstave v Parizu, Tokiu ali Mariboru. Rada rečem, da ima umetnik domovino, umetnost je nima. Vendar domovina je le domovina in lepo je razstavljati doma. Na svoje Eve, ki so prepoznavne in imajo oboževalce tako doma kot na tujem, sem zelo ponosna!
ZaUspeh: Osrednji lik vašega ustvarjanja je podoba ženske – Eve, ki jo obdajajo najrazličnejši elementi iz narave.
Irena Polanec: Skozi svoje delo umetnik izraža sebe, svoja razmišljanja, hotenja in tudi travme. Nekdaj so moški krojili usodo žensk, nekaterim se to, žal, dogaja še danes. Opus Ev se je rodil iz moje lastne osvoboditve – emancipacije. Eve so obdane s simboli ženskosti, plodnosti in obilja. So samozavestne, ženstvene, včasih tudi žalostne … Simbolika barv je znana, rdeča barva pomeni moč, zrelost in strast, zelena upanje, pomlad, bela in črna sta barvi svetlobe in sence, zlata je barva razkošja, božanstev in uspeha. Zlato in kardinalsko rdečo imam zelo rada! Vsaka Eva pripoveduje svojo zgodbo in morda se zaradi tega v njej prepoznavajo ženske po vsem svetu.
ZaUspeh: Vaše delo cenijo eminentni likovniki. Prejeli ste tudi najrazličnejša priznanja.
Irena Polanec: Mlademu, še neuveljavljenemu umetniku nagrade veliko pomenijo. Spominjam se, kako srečna sem bila, ko sem pri 20 letih prejela nagrado in je to pisalo tudi v nekem francoskem časniku. Priznanj se je z leti nabralo kar precej in naštevati vseh nima pomena. Vsake sem še vedno vesela, največ pa mi pomeni, da imajo ljudje radi moja dela. Pred nedavnim sem se zelo razveselila primerjave svojih del s stvaritvami avstrijskega slikarja Gustava Klimta. Klimt je moj najljubši slikar in primerjavo z njim si štejem v čast.
ZaUspeh: Kakšen je po vašem mnenju odnos do umetnosti v Sloveniji?
Irena Polanec: Moje mnenje je, da so ljudje, torej publika, najpomembnejši kritiki oziroma ocenjevalci. Umetnina dobi svoj pravi pomen šele, ko zaživi med ljudmi, med ljubitelji, občudovalci … Dela 'skrita' v ateljeju, galeriji; izdelki, ki jih ne razume nihče razen 'prosvetljenih kritikov', niso dosegla svojega poslanstva oziroma namena. Umetnost ni sama sebi namen, namenjena je ljudem. Umetniki smo ambasadorji Slovenije v tujini. Večkrat se mi je zgodilo, da so me na razstavi, na primer v Tokiu, prepoznali prek mojih del. Poznali so Eve, vedeli so, da je avtorica Irena Polanec. Kasneje se je izkazalo, da za Slovenijo sploh še niso slišali. Jezik upodabljajoče umetnosti je univerzalen, kar bi veljalo bolje izkoristiti. Kako nas bodo cenili in poznali drugi, če tega še sami ne znamo?
ZaUspeh: Leta 1997 ste bili izbrani za Slovenko leta, raziskava ministrstva za kulturo pa je pokazala, da ste najbolj prepoznavna in najbolje prodajana slovenska umetnica.
Irena Polanec: Potrditev ljudi je za umetnika največja pohvala. Naziv Slovenka leta je velika čast. Vedeti, da toliko ljudi glasuje zate, podpira tvoje delo, je dober občutek, še posebej za umetnika slikarja, ki običajno ni tako prepoznaven, ni nujno javna osebnost. Umetnost oziroma umetnino moramo čutiti, in ne razumeti. Kaže, da mi je z Evami to uspelo.
ZaUspeh: Kateri del dneva vam je najljubši, kdaj najlaže ustvarjate?
Irena Polanec: Vsak trenutek dneva ima svojo lepoto in svoj čar, če ju le želiš videti. Najraje delam ponoči, v miru in tišini. Najlepši je zvok tišine, čeprav imam rada glasbo in delo včasih prekinem, sedem h klavirju in zaigram … včasih tudi improviziram, to me sprošča.
ZaUspeh: Kaj bi počeli, če ne bi slikali?
Irena Polanec: Tega si sicer ne znam predstavljati. Brez ustvarjanja in kreativnosti si življenja preprosto ne znam predstavljati. Lotila sem se oblikovanja pohištva, svetil, tekstila, nakita iz porcelana in keramike, napisati nameravam knjigo. Verjamem, da bi našla kaj, kar bi me zadovoljilo in bi se lahko izrazila. Že razporeditev cvetja v vazi je kreativnost …
ZaUspeh: S čim se ukvarjate, kadar ne slikate? Kako si polnite baterije?
Irena Polanec: Rada grem v naravo in opazujem, poslušam, vonjam … rada potujem, berem … neizmerno uživam v družbi svojih rož, ki so po vsaki moji daljši odsotnosti, zaradi moževe 'pretirane skrbi' potrebne še posebne nege. (smeh) Rada sem v dobri družbi, včasih pa mi enostavno najbolj odgovarja početi nič in mnogokrat se mi takrat porodijo najboljše ideje.
ZaUspeh: Se v Sloveniji da živeti od umetnosti?
Irena Polanec: Kot sem že dejala, moja zgodba ni tipična. Mirno lahko rečem, da je Irena Polanec prepoznavna blagovna znamka, ki jo je trg dobro sprejel. Svoja dela prodajam doma in v tujini. Ne pritožujem se!
ZaUspeh: S čim nas boste še presenetili?
Irena Polanec: Z lepo razstavo! V Sloveniji namreč že več let nisem razstavljala. Nekoč sem že dejala, da je prihodnost kot senca, ki beži pred teboj; če ji obrneš hrbet, ona lovi tebe. (smeh)
Barbara Rahne
/ZaUspeh/maj 2007/