Slovenski sejemski vlak pelje v nasprotno smer
Zdi se, da je največja težava v tem, da se država pomena sejmov in njegovih učinkov na gospodarstvo preprosto ne zaveda.
Sejem je epohalen izum, star približno toliko kot zmožnost človeka, da pridela ali pa naredi več, kot sam potrebuje. Je zrcalna podoba gospodarstva ali posamezne panoge, ki na njem nastopa, in kot tak tudi najboljši napovednik smernic razvoja. Napovedi, da ga bodo sodobni elektronski mediji ugonobili, se niso uresničile. Nasprotno, v tej bitki se dejstvo, da je otip oziroma neposreden stik tako s predmetom kot človekom najpomembnejši dejavnik pri odločitvi, vedno znova potrjuje, vloga sejma pa krepi.
Sejemska industrija
Da so sejmi učinkovita tržna pot, ugotavljajo vsa mednarodna sejemska združenja, dokazuje pa njihov v zadnjih desetletjih pospešen razvoj tudi v tistih delih sveta, kjer jih prej ni bilo. Sejemska industrija je zdrava, močna in vsej medijski konkurenci navkljub vodilna marketinška sila na svetu, je temeljna ugotovitev Mednarodne zveze sejmov (UFI), katere člana sta tudi ljubljansko Gospodarsko razstavišče in Pomurski sejem iz Gornje Radgone. Spoznanja Združenja sejmov srednje in jugovzhodne Evrope (CEFA), zraven je tudi Ljubljana, so podobna, s tem da je šla CEFA še korak dlje: evropska mala in srednja podjetja (več kot 23 milijonov jih je in zaposlujejo približno 75 milijonov ljudi) so se in se bodo z udeležbo na sejmih še naprej hitreje in laže razvijala. S temi ugotovitvami se strinja tudi nemško združenje sejmov AUMA, ki obvladuje več kot polovico svetovne sejemske scene, poleg tega pa njegove zadnje raziskave kažejo, da tretjina razstavljavcev svoj razstavni prostor povečuje, polovica ga ne spreminja in le 17 odstotkov jih razmišlja o zmanjšanju.
Slovenska sejemska zgodba
Svetovni sejemski oder je čedalje večji, igranje na njem bolj ali manj dobičkonosno, Slovenci pa smo žal tudi tej igri spet nekaj posebnega. Ob osamosvojitvi smo imeli štiri bolj ali manj trendne sejemske hiše in kak ducat imena sejem vrednih prireditev, od tega nekaj z mednarodno veljavo, danes pa marsikaj od tega ni več. Gorenjski sejem je likvidiran, Gospodarsko razstavišče sicer obstaja, vendar je brez prave vizije in zdi se, da ga bolj kot sejmi zanimajo druge stvari, tako da za zdaj kolikor toliko pravi sejemski utrip ohranjata le še Celjski in Pomurski sejem, ki pa zavoljo geografskega položaja vsaj za zdaj še ne moreta postati to, kar je denimo Ljubljana že bila. V vsej tej žalostni slovenski sejemski zgodbi je pravzaprav še najbolj svetla točka Primorski sejem, ki je – kdo bi si pred leti kaj takega sploh lahko predstavljal – na ljubljanskem sejmišču organiziral že dva sejma gastronomije in hotelirstva! Njegov korak je v mednarodnem merilu komaj omembe vreden, ogromen pa je za slovenske razmere, kajti naši sejmarji se preprosto ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je treba prostor napolniti z vsebino, ki sodi v določeno okolje in čas, zadevo pa naj izpelje tisti, ki se na to spozna, pri čemer ni pomembno, ali prihaja iz Spodnjega Blata ali Zgornjega Kašlja! Toda pri tem gre še za nekaj hujšega kot zgolj za (ne)elastičnost sejemskih hiš oziroma slabo prepričljivost njihovih glavarjev – osnovna težava je, da imajo sejemska mesta za to dejavnost premalo posluha, država pa se dejanskega pomena sejmov oziroma njihovih neposrednih in posrednih pozitivnih učinkov očitno sploh ne zaveda! Kot da niso še nikoli slišali za analize velikih sejemskih mest, ki pravijo: en evro v sejemski blagajni jih prinese mestu, pokrajini in državi dodatnih devet do 14!
Vloga države in njene pomoči
Dober sejem je tisti, na katerem so poleg domačih tudi tuja konkurenčna podjetja. Isto velja za poslovneže. In ker pri nas takšnih sejmov skorajda ni več, je za naša propulzivna podjetja edini izhod udeležba na ustreznih tujih sejmih. In smo spet tam, pri nerazumevanju države namreč! Po osamosvojitvi je Slovenija iz naslovov dveh ministrstev, za gospodarstvo in zunanjo trgovino, in gospodarske zbornice za pomoč malim in srednje velikim podjetjem pri nastopih na tujih sejmih zagotavljala poldrugi milijon evrov, v začetku tega tisočletja pa se je pomoč skrčila na vsega pol milijona, kolikor jih je zbrala gospodarska zbornica, z njeno odpravo pa še tega ni več. Po novem ima to vlogo Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI), toda tamkaj domala že dve leti govorijo, da ni nič novega (v podjetju kaj takega ne morejo, ker jih že prej pobere), ker pač stvari še niso sistemsko urjene! Letos je na voljo sto tisoč evrov, o predlogu, da naj bi jih bilo petkrat več, pa doslej zavoljo pomanjkanja časa odgovorni še niso razpravljali – zadnja predvidena razprava je menda odpadla zato, ker so bili pristojni na Kitajskem. Naj pri tem zgolj omenimo, da bodo Avstrijci letos podprli približno 200 skupinskih (v skupini mora biti najmanj pet malih ali srednje velikih podjetij) sejemskih nastopov s 30-odstotnim kritjem stroškov sejemskega prostora. Čehi bodo za takšne nastope dali letos približno šest milijonov evrov, Finci približno 20 milijonov, Hrvatje dobre tri milijone, Nemčija pa približno 70 milijonov - približno 37 milijonov evrov iz državne, preostalo pa iz deželnih blagajn. Zanimiva je Španija, ki povrne polovico stroškov opremljenega prostora in prevoza eksponatov ter pomaga pri nakupu letalske vozovnice. To se lahko trikrat ponovi.
Da pa ne bi zmotno mislili, da naša država za gospodarsko promocijo v tujini nič ne da, dodajmo, da to pač ne drži; kar precej gospodarskih delegacij potuje v tujino, organizirati znamo tudi nekakšne razstave v hotelih, odpiramo vsemogoča predstavništva (med drugim tudi zato, ker se naša gospodarska in diplomatska predstavništva s tako postranskimi zadevami menda nimajo časa ukvarjati!?) in podobno. Vse to seveda tudi plačamo, žal pa se ne ve, koliko vse to stane, in še manj, kakšni so učinki teh vlaganj.
Ilija Bregar
/ZaUspeh/september 2008/