Uspeh je za drzne!

Vsakdo se je že kdaj v življenju spraševal, kako uspeti, s čim prodreti. Tomaž Korelc se to sprašuje vsak dan. In večina ljudi se večkrat sprašuje, kdaj bodo doživeli svoji pet minut slave ... Tomaž Korelc jih doživlja nenehno. Pravi, da je življenje sestavljeno zgolj iz petih minut, le da se ponavljajo, od nas samih pa je odvisno, kako in za kaj jih bomo izkoristili. Uspeh je za drzne, preberite zakaj.

---

TOMAŽ KORELC – kreator in vizionar IME: Tomaž Korelc IZOBRAZBA: mag. ekonomske psihologije, MBA (Master of business administration) STAROST: v Kristusovih letih HOBI kot služba: gonilna sila podjetja Creatoor, d. o. o. NAJboljša lastnost: ferplay

ZaUspeh: Kaj pomeni imeti vizijo, biti vizionar?

Tomaž: Dokler nimaš svoje vizije in si ne upaš sanjati, te bodo drugi premagovali. Človek si danes ne sme dovoliti, da bi mu drugi zapirali svetove in možnosti v njem, da bi ga omejevali. Mi sami smo kreatorji svoje lastne usode, sami si kreiramo vsak trenutek svojega življenja, če se tega zavedamo ali ne.

ZaUspeh: Kaj je na primer nekemu managerju ovira na poti do uspeha?

Tomaž: Ena največjih nevarnosti za managerja je, da se zapre v svoj svet! Mislim, da večina poslovnežev in managerjev propade, ker se zapre v svoj svet. Managerji danes ne znajo prevladovati, ne igrajo dominantne vloge, zato se zatekajo k avtoritativnosti, in to ni dobro. Pogosto niti ne dojamejo signalov iz okolja. Ljudje jim pravzaprav ne upajo povedati, kaj je resnica. In ko govorijo, govorijo tisto resnico, ki jo določen manager želi slišati.

ZaUspeh: Kaj predrami managerja iz njegovega sveta, kaj ga mora doleteti? Je to neuspeh?

Tomaž: Zbudi se lahko na različne načine. Eden je, da si razbije glavo in zobe v prenesenem pomenu besede, drugi je lahko splet naključij ali zgolj sreče. Obstaja pa razlika med managerjem in voditeljem. Manager poskrbi, da je vse urejeno, da zadeve tečejo, voditelj pa si upa iti korak dlje, hkrati ima še vizijo. V življenju ni neuspehov. Moj največji neuspeh je zame največja pridobitev v življenju. To, da me je nekoč nekdo zavrnil, je v bistvu pot do dimenzij, ki jih sicer ne bi nikoli spoznal. Kratkoročno je nekaj lahko neuspeh, na dolgi rok pa je isti neuspeh lahko resnična sreča. Vse je odvisno od tega, kako se na stvari odzivamo. Pravi vizionarji in voditelji gredo z glavo skozi zid. Vizionar je trmast in razbije zid z glavo, kjer ga drugi ne. Vsi, ki jim je v življenju uspelo, so imeli neko voljo in vizijo in so si sami ustvarjali srečo, ker so vztrajali tam, kjer drugi niso. Si upali, česar si drugi ne upajo. Večina ljudi namreč odneha v trenutku, ko stvari postanejo pretežke. Zmagovalec se rodi v porazih. Ko padeš, se največ naučiš.

ZaUspeh: Kaj vas motivira v življenju? Kaj vas drži v stiku s samim seboj?

Tomaž: Ljubezen. Smo na planetu sužnjev, tolikokrat slišimo negativne sugestije, kot so: ne moreš, ne gre, ni mogoče, nisi sposoben, ne smeš, ni prav ..., da smo postali sužnji svojih lastnih omejitev. Tako sem se v preteklosti odločil, da želim svoje življenje vzeti kot eksperiment. Želim te stvari preseči. Zame ni meja. Meje so samo v naši glavi. Bistvo življenja je, da se osvobodimo in postanemo to, kar smo – originali.

ZaUspeh: Kaj menite o miselnosti Slovencev v poslovnem svetu?

Tomaž: Vsi mislijo majhno, nihče si ne drzne narediti ene velike stvari. V Sloveniji ni poguma, ni drznosti za uspeh. Naš cilj v Creatoorju pa je svet.

ZaUspeh: Ste mnenja, da smo Slovenci uspešni?

Tomaž: Mislim, da smo relativno uspešni. Slovenci imamo veliko večji potencial, kot ga dejansko živimo. Žal nimamo zgleda, da se da uspeti, da je možno. Ni enega slovenskega voditelja ali nekoga, ki bi bil mladim oziroma komurkoli za zgled, da bi bil uspešen, uveljavljen, prodoren, to zagotovo veliko pove o nas.

ZaUspeh: Se odpira nova doba iskanja neizkoriščenih potencialov vsakega posameznika z namenom živeti svoj potencial?

Tomaž: Jaz bi si tega želel. V življenju še nisem srečal »norca«, ki bi bil pripravljen narediti vse, da zaživi svoj potencial na polno. Poznam samo enega – sebe. Večinoma se ljudje samo opravičujejo in iščejo izgovore. Bojimo se svojega potenciala in moči, ne pa tega, da bi bili šibki, nebogljeni. Predvsem pa se bojimo sprememb.

ZaUspeh: Skratka, bojimo se uspeha?!

Tomaž: Da, eden največjih strahov je biti uspešen. Tudi sam se še nisem »realiziral«, ker se bojim zavrnitve, vendar bom tudi te omejitve še premagal. Vem, da jih bom, ker si to želim, ker je to v meni, ker vse, kar delam, delam z namenom. Sprašujem pa se, koliko ljudi, ki jim uspe, je potem tudi sprejetih? Nekdo mi je nekoč rekel: »Ko si na vrhu, si sam.« Dejansko je to res, sam si na vrhu, čeprav večina ljudi misli, da bodo potem srečni in obkroženi s prijatelji. Bolj ko si uspešen, bolj si sam.

ZaUspeh: Zakaj potem na vrh?

Tomaž: Ker je to edini cilj, edini smoter življenja. Človek ali podjetje, ki ne raste in se ne razvija, je mrtvo. Vsaka rastlina živi toliko časa, dokler raste, ko enkrat ne raste več, začne umirati. Tako kot papir, popisan z mojimi besedami, prav ta trenutek razpada, umira, sicer bo dolgo trajalo, da bo razpadel, ampak enkrat bo. Živimo zgolj in samo, dokler rastemo.

ZaUspeh: Torej obsojate ljudi, ki niso ambiciozni, si ne želijo velikega preboja, le družino, službo, mirno življenje?

Tomaž: Ne razumem jih. Obsojam jih ne, če so srečni, super ...

ZaUspeh: Kaj pa vam pomeni srečo?

Tomaž: Ljubezen. Srečen sem, če lahko nekomu pomagam do tega, da je v nečem res dober. Ponosen sem, ko nekomu pomagam, da naredi nekaj, za kar ni mislil, da je zmožen. Človek s tem preseže samega sebe, to je nekaj najlepšega.

ZaUspeh: Je to za vas vaša duhovna hrana?

Tomaž: Ne, moja duhovna hrana sem jaz sam. Zakaj bi črpal iz drugih, jaz imam dovolj energije zase, ostali naj jo imajo pa zase. Ljudje drug drugemu kradejo energijo. Jaz tuje nočem, svojo potrebujem in je drugim ne dam.

ZaUspeh: Kakšni filozofiji sledite v življenju?

Tomaž: Samorealizaciji. Razsvetljenosti. Biti brez strahov, omejitev, brez skrbi, brez občutka krivde. Strah, sram, krivda, dvom so stvari, ki človeka ubijajo, ga delajo majhnega. In prav tega si drugi želijo, nekomu je vedno v interesu, da smo majhni in nebogljeni. Ne poznam managerja tovarne, ki bi si želel imeti za delavce, razsvetljene ljudi, ki točno vedo, kaj želijo in živijo svoje sanje, saj ne bi hoteli delati. Svoboden človek se ne pusti manipulirati. Človeku je treba vtisniti v spomin občutek krivde, strahu in dvoma. V interesu družbe je, da smo nezadovoljni, zato ker nezadovoljnim ljudem lahko prodaja stvari. Ko smo zadovoljni, ne kupujemo in se ne pustimo manipulirati, voditi. Tudi zato taka represija seksualnosti; če je nekdo zadovoljen v seksu in ljubezni, mu ne moreš prodati porscheja ali ferrarija, da se bo šel ponašat pred druge. Ne moreš, on je srečen. Najprej ga naredi nesrečnega, potem mu pa lahko prodaš porscheja.

ZaUspeh: Kaj človeka definira? Je to genetski material, okolje, družbeni stan, so to cilji, izobrazba?

Tomaž: Človeka definira predvsem on sam. Nekaj je dednost, čeprav vanjo ne verjamem, dednost se da preseči, drugo je okolje, tudi njegov vpliv se da preseči. Poznam ljudi, ki so imeli idealne razmere, okolje polno motivacije, pa niso ničesar naredili. Na drugi strani so ljudje, ki prihajajo iz neperspektivnega okolja, pa jim je uspelo. Gre za lastno človekovo samodejavnost, željo v življenju nekaj ustvariti in preseči te omejitve, ki so dane od družbe. Uspelo nam bo, če bomo prišli v stik z bogom, z univerzumom, z neko silo, ki je nad nami, vendar še vedno tako blizu, da je v nas samih. Trenutek resnice bo pokazal, ali smo ali nismo.

ZaUspeh: Mislite, da do te točke pride večkrat v življenju?

Tomaž: Točk resnice je več, vsak dan jo imaš, če hočeš. Ko se zjutraj zbudiš in vprašaš, ali boš vstal ob šestih ali spal do 10hdesetih. Tisti, ki spi do desetih, ne vem, ali lahko v življenju kaj pametnega naredi. Pravzaprav je točka resnice vsak trenutek, ki ga živimo. Če ga ne živimo na polno, pademo.

ZaUspeh: In kaj si vi rečete zjutraj, ko se zbudite?

Tomaž: Vstanem z željo ustvariti lepši svet. Kar je po svoje paradoksalno, ker pomeni žrtvovati sebe in svoje življenje za življenje nekoga drugega. Kot seme, ki mora umreti, da rodi novo življenje. Iskreno povedano, raje bi bil zadovoljen v neki službi, imel družino, šel s prijatelji na pijačo ... Nekaj mi ne da miru in me vleče naprej že od malih nog. Kot otrok sem veliko bral knjige, vse sem hotel vedeti, dojeti vse znanje tega sveta. Ne zanima me biti drugi, zanima me biti najboljši. Zame sta samo dve možnosti, ali si res dober ali pa te ni, vendar dober za sebe, ne za druge.

ZaUspeh: Ko vas kdo vpraša, kdo je kreator in vizionar, kaj odgovorite?

Tomaž: To sem jaz. To smo vsi mi, toda vprašanje je, ali se tega zavedate.

ZaUspeh: Gre za dodatno titulo, naziv na drugem nivoju.

Tomaž: Za uspeh je treba združiti materialno in duhovno. Imam filozofijo. Verjamem, da je dobra. Bomo videli čez 50 let, ali bo Creatoor velika mogočna nadnacionalka. Ali bo podjetje, ki bo drugim za zgled, bom jaz nesramno bogat, srečen in živel polno življenje? Če se bo to zgodilo, potem moja filozofija funkcionira, če ne, gre samo za natolcevanje nekoga, ki ne ve ničesar. Večina ljudi, ki govore o uspehu, tako ali tako nima pojma. Napišejo knjigo o uspehu, zaradi tega uspejo in potem to prodajajo za sveto, ljudje jo berejo kot biblijo. Edina formula za uspeh si ti sam, vse kar imam, sem jaz, vse kar rabiš ti, si ti, nič drugega ne potrebuješ. Vsak ima svojo zgodbo o uspehu.

ZaUspeh: In vaša zgodba o uspehu?

Tomaž: Vem, da je to, kar počnem, moje poslanstvo, je del mene. Zame se najlepši haiku, kar sem jih prebral v življenju, glasi: »Sem, kar sem, nič več in nič manj, kako čudovito.« V tem je skrito vse, vsa filozofija. Verjamem, da uspeh spremlja hrabre in poguma mi ne primanjkuje.

ZaUspeh: Kdo pa je vplival na vašo miselnost, so to knjige, starši, šola, okolje? Kje vidite največji vpliv?

Tomaž: Bomo videli sedaj s Creatoorjem. Veliko sem se naučil, spoznal posel, začutil sebe. In veliko bolj vem, kaj želim. Vem, da sem dober, v nekaterih stvareh sem najboljši. Nase sem vplival jaz sam. Se pa sprašujem, ali je možno, da bi bil ta vpliv skrit v norveških pravljicah, ki sem jih bral kot otrok. Razlikujejo se od slovenskih. Recimo Martin Krpan kot junak ni dobil ničesar, še vedno je lahko tihotapil sol čez mejo, gre za tipičen način razmišljanja Slovencev: ponižnost, podrejenost, boga in gospodarja, boječ položaj ... V norveški pravljici pa je bilo junaku omogočeno vse, kljub oviram  mu je uspelo in premagal je vse. Nikoli človek ne ve, česa je zmožen, dokler tega ne poizkusi. Sanjaj svoje sanje in jih uresničuj skozi samega sebe. Danes večina staršev svoje sanje in pričakovanja projicira na svoje otroke. Svoje otroke bom lahko veliko naučil, vzpodbujal jih bom, ne pa usmerjal. Vsak mora sebi dokazati, da je zmožen. To, kar čutim in mislim, tudi povem in delam. Napisal sem prek deset knjig, nisem vseh izdal, ampak življenje se ne piše, se ne bere, življenje se živi. Takrat sem pisal, namesto da bi živel. Če bo meni uspelo, potem je možno, in obratno, tudi če mi ne bo, je možno. Pomembno je, da v vsem kar počnem, uživam.

ZaUspeh: Torej vam še ni uspelo?

Tomaž: (smeh) Uspel bom, ko bom imel otroke, ljubečo ženo in ležal v travi ter gledal zvezde, vse drugo je drugotnega pomena. Če imaš osebne odnose urejene, je to največ, in da si sam s seboj zadovoljen. V najtežji točki mojega življenja, ko sem izgubil vse, v kar sem verjel in za kar sem delal, sem se vprašal: »Če bi imel možnost z nekom zamenjati, kdo bi postal, koga bi izbral?« In sem razmišljal ter ugotovil, da svojega življenja ne bi zamenjal z drugim. Vem, da sem to, v kar verjamem, že dokazal.

ZaUspeh: Zdi se, da niste ujeti v družbene norme ...

Tomaž: Veliko bolj, kot bi si želel, vsi smo ujeti. Nezavedno in zavedno, že s tem, ko se pogovarjamo, ko komuniciramo, smo ujeti. Vsi težimo k istemu cilju, samo da mislimo, da se med seboj razlikujemo. Jaz sem jaz in svet okrog mene je moje ogledalo.

ZaUspeh: Kaj pa porečete na »materializiran« odnos ljudi danes?

Tomaž: Od zlata še ni bil nihče srečen. Ko gledam ženske, polne draguljev, ovešene s prstani in koraldami, se sprašujem, ali so srečne. Tisti trenutek mogoče so, v naslednjem že želijo več novega. Več ko imaš, bolj si nesrečen. Človek je bil najbolj srečen v času, ko ni imel ničesar. Ko grem danes v trgovino, ni več kaj kupiti, prenasičeni smo. Nekje sem prebral, da je pravi cilj samo končni cilj, tisto, zaradi česar vse to delaš. Takrat sem dobil uvid v to, kaj sploh delam. V osnovi mi gre za filozofijo, za sporočilo, za zmagovalnost. Ne v smislu biti prvi, najboljši, premagovati in prevladati, nasprotno. Da sem, kar sem, biti srečen in omogočati drugim to isto srečo. Samoizpolnitev, samorealizacija, vendar v današnjem materialnem svetu to lahko poveš le skozi materialne dosežke. To so podjetje, avtomobil, hiša, vse je samo neka strategija, da lahko rečeš ljudem, da ta filozofija deluje, možno je in te stvari so dokaz.

ZaUspeh: Kaj sledi dobi kapitalizma?

Tomaž: Blagostanje. Ko bomo na nivoju visokotehnološkega razvoja, da človeku ne bo treba več fizično delati, zaželeli si bomo neko stvar in se bo sama »zmaterializirala«. Masi bo dodana informacija kot neke vrste genetski material in se bo stvar sama izoblikovala. Takrat bomo imeli lahko vsi vse, kaj bo potem ... Duhovno še nismo dovolj zreli za kaj takega, današnji človek tega ne bi prenesel.

ZaUspeh: Na kaj ste najbolj ponosni?

Tomaž: Najbolj sem ponosen na creatoorje in na to, kar smo – ljudje s pogumom, vizijo in srcem. Tržimo način razmišljanja in ustvarjanja, zanimajo nas inovativnost, rast in razvoj. Privlači nas svet in osvojili ga bomo. Bistvo se nahaja v naslednjih besedah: Vse, kar smo ustvarili v preteklosti, je zanemarljivo v primerjavi s tistim, kar bomo ustvarili v prihodnosti, in to je marginalno v primerjavi s stvarstvom. Mislim pa, da je uspeh za drzne, če nisi drzen, potem nimaš ničesar, le da tega še nismo dojeli.

ZaUspeh/december 2005/